Konec februarja smo bile vzgojiteljice iz vrtca na izobraževanju v Berlinu, ker smo obiskale več nemških vrtcev z različnimi koncepti dela in iskale nove ideje, ki bi jih lahko uporabile pri svojem delu.
Ob koncu zimskih počitnic smo se vzgojiteljice odpravile na dolgo pričakovano izobraževanje v Berlin. Že navsezgodaj zjutraj (ali pa raje skoraj sredi noči), ko smo se peljale proti letališču, smo se veselile novih izkušenj in znanj.
V Berlinu nas je pričakovalo kar šest vrtcev, ki so nam na stežaj odprli vrata. Že takoj po pristanku smo se razdelile v dve skupini in se radovedno odpravile na prva dva obiska. Presenečene smo bile nad toplo dobrodošlico, ki so nam jo izrekli v obeh vrtcih, in nad tem, koliko časa so si vzeli za nas. Pripravili so nam kratke predstavitve svojih programov in razkazali prostore. Otroci, ki so v tem času že odhajali domov, so bili prav tako razigrani, tisti na igrišču pa prav tako blatni kot naši.
Dan smo zaključile s skupno večerjo in seveda smo si ves čas živahno izmenjevale vtise.
V petek nas je čakal naporen dan, saj smo že zjutraj odšle na tri različne strani. Nekatere so si ogledale glasbeni vrtec, druge inovativnega, preostale pa gozdni vrtec. Pri vseh so nas sprejeli v svoje skupine otrok in smo lahko začutile utrip njihovega dela.
Komaj smo se zbrale z vseh vetrov, že smo morale še v naš zadnji nemški vrtec. Direktor v tem vrtcu nas je presenetil s tem, da je v vrtčevskem ateljeju pripravil delavnico prav za nas. Ob delu smo se tudi nasmejale in po predstavitvi izdelkov (ki jih bo pokazal tudi svojim zaposlenim) nas je odpeljal na ogled po vrtcu. Z navdušenjem smo si ogledovale igrače, športne pripomočke, knjige, gugalnice, kuhinje, dojenčke in kocke …
Čas po odlični večerji smo nekatere izkoristile za potep po nočnem Berlinu, druge pa za prijeten počitek v hotelu.
Sobotno dopoldne je minilo kot bi mignil, posrkal nas je čar berlinskih ulic, preteklost (tudi težka) iz berlinskih muzejev, hiter potep po trgovinah in kakšna kava ali vroča čokolada, ki jih sploh nismo štele … Ves čas pa je med nami kar vrelo od vtisov in novih stvari, ki smo jih videle, od primerjav in novih idej.
Zadovoljne smo sedle na letalo in se vračale domov, vsaka pri sebi s tiho mislijo, da naš vrtec je pa najlepši in naši otroci so najboljši.
Smo pa ugotovile, da bi naslov Vrtca Dobrega pastirja lahko spremenili v Pastiriceplatz. Dobro se sliši, kajne?
