Poleg vseh zanimivosti, ki smo jih slišali od profesorja slovenščine, gospoda Puca, ki je tudi vodil našo “odpravo”, smo uspeli nabrati tudi nove izkušnje. Naučili smo se alpinističnih spretnosti za prečkanje ovire, kot je harmonika na sredi avtobusa, in si zapomnili marsikatero modrost naših predragih profesorjev spremljevalcev.

Najbolj zanimiv del dogajanja je bil vsekakor v Trstu, kjer smo imeli približno dve uri za odgovarjanje na vprašanja v knjižici, za sprehod po mestu in kosilo. Hodili smo po manjših skupinicah, da se ne bi izgubili. Posebnost naše skupine je predvsem v tem, da je z nami hodil gospod kaplan, ki se nam je pridružil na izjemno zanimiv način. Na začetku je hodil z drugo njemu manj naklonjeno skupinico in ko je opazil, da tam ne bo najbolj pogrešan, se je odločil, da se bo umaknil. Od nas pa je bil v tistem trenutku oddaljen za približno 300 metrov in vmes sta bila dva prehoda za pešce in pri obeh dva semaforja z rdečo lučjo. A to za Božjega človeka sploh ni problem, saj kot bivši profesor fizike tudi le-to obvlada in znanje s pridom uporablja. Mi smo napravili še kakih deset korakov in zaznali prisotnost nove osebe za našimi hrbti. Bil je naš predragi kaplan in iz tega smo sklepali, da mu teleportiranje sploh ni tuje. Sam nam svoje skrivnosti še ni izdal, kljub vsemu, kar smo z njim doživeli v nadaljnjih 24-ih urah.

Po opravljenih nalogah v knjižici smo se odpravili na kosilo. Vsi smo položili svoje telefone na mizo in se dogovorili, da kdor prvi prime svoj telefon, plača vsem za mizo njihov obrok. Problem je nastal pri nejasnih pravilih oziroma pri nenatančno določenih pravilih, kjer se je hitro našla luknja, ki je privedla do krajšega spora. Na koncu si je vsak plačal svoje in smo bili vsi bolj ali manj zadovoljni. Takoj zatem smo se sprehodili do Trga enotnosti, kjer smo se usedli na krožne klopce okoli vodnjaka, ki predstavlja skoraj vse današnje celine, in s kitaro peli slavilne pesmi. Poskušali smo tudi kaj dobiti od mimoidočih, kar bi namenili za dobrodelne namene, končni izkupiček z vštetim davkom pa je bil 0,5 €. Nekaj smo le dobili in se s sošolci, ki so medtem prišli, odpravili proti avtobusu.

Dan kasneje smo spet imeli dve uri za kosilo in ostale pomembne zadeve. Gospod kaplan se je odločil, da ne bo uporabljal svojih nadnaravnih sposobnosti in se nam je takoj na začetku pridružil. Svetoval nam je, kam naj gremo jest, in nasvet je bil vsem všeč. Po izjemno dobrih in izjemno tankih picah je imel gospod kaplan sila zanimivo izjavo, ki jo lahko le citiram: »V gostilni ješ, v Mercatorju se naješ,« ki nam ni dala druge izbire, kot da naredimo še tri korake in v trgovini potešimo svojo lakoto. Kaplan si je zaželel banan, saj je tik pred tem stavil z velespoštovanim predsednikom razreda gospodom A. Lenartom. Stava pa je bila glede izjemno nepomembne reči, kot je ta, ali obstaja 100 % naravni sladoled. Predsednik je stavo izgubil in bil dolžan častiti slasten zalogaj našemu preljubemu kaplanu, za katerega še nisem omenil, da je tudi naš profesor vere in kulture. Stvar je izpadla malo komično, saj gospod A. Lenart ne odstopa od svojega prepričanja in ne izgublja stav. Dve uri sta se bližali koncu in ponovno smo sedli na avtobus. Tokrat smo se vračali v našo Slovenijo.

Na tej malo drugačni ekskurziji smo se zelo povezali in se veliko presmejali. Prav tako gospod kaplan in profesor Puc nista skoparila z dobro voljo. Za izjemen zaključek poti sta tudi sama poskrbela s priredbo pesmi Kako sva si različna, s katero sta na zabaven način  opisala naš razred. Za njun trud in izjemno doživetje sem jima zelo hvaležen še sedaj, ko med pisanjem podoživljam celotno dogajanje.

Jona Mamić, 1. a