Duhovna obnova se je začela v četrtek po pouku. Med vožnjo si je čas krajšal vsak po svoje in po približno eni uri in pol vožnje smo prispeli v Liboje. Tam smo s svojimi stvarmi odšli v dom in si uredili sobe. Že v naprej smo dobili opozorilo, da bo tam veliko pikapolonic in naj zato ne puščamo odprtih oken v sobi, ker bomo sicer lahko ponoči nevede in nenamerno zaužili nekaj dodatnih proteinov.

Med duhovno obnovo smo imeli kar nekaj pogovorov in hkrati delavnic o vseh možnih vrstah konfliktov. Prva delavnica je bila malo manj resna od ostalih. Naloga vsake skupine je bila, da predstavi oziroma zaigra en smešen dogodek iz pestre zgodovine le-teh v našem razredu. Mislim, da nam je bilo to kar všeč, ker je bilo na splošno zabavno in smešno. Ostale delavnice so temeljile bolj na pogovorih v skupinah in ena na pogovoru celotnega razreda. V eni od teh smo se pogovarjali o naših skrbeh in veselih dogodkih oziroma pričakovanjih v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Te misli smo napisali na barvne listke, ki smo jih nato kot kolaž nalepili na bel papir v obliki drevesa. Nastale so prave umetnine. Naslednji po vrsti je bil pogovor celotnega razreda o razrednih težavah, problemih in tudi pričakovanjih za našo prihodnost. Pri pogovoru je sodelovala tudi naša razredničarka. Mislim, da smo s temi pogovori naš razred končno pognali v tek in začeli reševati težave, ki smo jih odkrili. Bolj ali manj uspešno smo tudi začeli uresničevati želje in pričakovanja za naprej.

Del duhovne obnove je bilo tudi dajanje obljub, tako osebnih do razreda, skupinskih do razreda kot razrednih. Najprej smo imeli čas, da sami obljubimo nekaj, kar mislimo, da bo pripomoglo k boljšemu počutju v razredu, in upam, da vsak pri sebi te obljube tudi izpolnjuje. Sledile so obljube, ki smo jih naredili kot vsaka skupina posebej. Večina teh obljub se sicer nanaša bolj na konec šolskega leta in se še niso začele razvijati v realnost, vendar iskreno upam, da se bo vsaka skupina posebej organizirala in se potrudila, da bo dana obljuba dočakala svojo izvršitev. Na koncu smo kot razred izdelali še razredno obljubo, ki pravi, da bomo poizkušali imeti vsaj enkrat na mesec aktivno razredno uro, na kateri bomo razpravljali in uresničevali ideje, ki smo jih ali jih bomo dobili. Ta obljuba se je po mojem mnenju že začela uresničevati, saj smo sredi reševanja razredne težave in smo tudi že uresničili vsaj eno idejo, ki je prišla na plan v pogovorih na duhovni obnovi.

Seveda smo zelo hvaležni tudi štirim animatorjem iz bivšega 4. d, ki so nas skozi ves čas pazili, usmerjali, nam krajšali čas in vodili. Prav tako smo hvaležni tudi gospodu kaplanu, da si je vzel čas in vse potrebno pripravil in organiziral. Pohvala gre tudi lokalni kuharici, ki se je zelo potrudila, da smo v tistem času dobro in dovolj jedli.

Ta dogodek, na katerega sem ponosen in upam, da se bo še kdaj ponovil, se je končal v soboto popoldne.

Anže Žabkar, 2. d