1. dan:
– Dachau
– Augsburg
– Donauwörth
Najprej v Dachau smo prispeli
in od groze onemeli.
Fuggerei nam je bil kul
in Donauwörth poseben ful.
Ves čas super smo se imeli
in zaspali smo veseli. 🙂
2. dan:
– Rothenburg
– Frankfurt am Main
Pridni vsi smo zgodaj vstali
in se k maši zbujeni podali.
Nato odrinili smo naprej,
Rothenburg nas očaral, da je kej!
V Frankfurtu smo si ogledali živali,
zvečer pa z bansi smo navduševali.
Lepo vas pozdravljamo in vsem želimo lep teden (v kolikor je brez nas to mogoče …). 🙂
3. dan
P. S.: Za prvič kamela – bomo stopnjevali 😉
– Saalburg
– Lorelei
– Ren (ladja)
– Frankfurt
V Saalburgu Rimljane smo obiskali,
fotogenični Limes občudovali.
Lorelei nas uročiti ni uspela,
a na vožnji po Renu je duša onemela.
Popoldne prosto smo imeli,
spet ves Frankfurt smo zavzeli.
Na večerjo prepozno smo prišli
in glej jih, č-jevci so tam bili.
4. dan
– Mainz
– Speyer
– Triberg
Danes kar tri cerkve smo si ogledovali,
katera je najlepša, smo ocenjevali.
Gutenbergov muzej smo obiskali
in priče zgodovini tiska vsi postali.
Veliko smo se tudi vozili
in med potjo veliko novega odkrili.
Zvečer v Triberg smo prispeli
in se družili veseli. 🙂
5. dan:
– Bodensko jezero
– otok Mainau
– Konstanz
– Renski slapovi
Na jezeru mostiščarje smo obiskali,
nato na tropski otok se podali.
V Konstanzu skupinsko smo raziskovali
in trgovino s hrano vsi iskali. 😉
Zvečer v Švico smo prispeli,
so Renski slapovi nas prevzeli.
Res je bilo zelo lepo,
nato pa še v gradu prespali smo.
6. dan:
– Zürich
– Säntis
– Appenzell
– St. Gallen
V Zürich smo prišli,
da bi si napasli oči.
Eni so gledali predrage avtomobile,
drugih niti ure niso ganile.
Nato smo na 2502 metra se z gondolo povzpeli,
kjer čudovit razgled smo imeli.
Popoldne smo preverili, kako se dela sir,
zvečer smo po sprehodu morali dat’ mir. 🙂
7. dan:
– Liechtenstein (Vaduz)
– Innsbruck
Zjutraj smo izglasovali,
da tudi v “Lihtnštajn” bi se radi podali.
Ko smo tja prišli,
nismo nič posebnega videli.
Lačni končno smo v Innsbruck prispeli
in na WC odhiteli.
Prosti čas je hitro minil,
to pravi vsak, ki ga je v dobri družbi prebil.
Zdaj pa kilometri do Slovenije sledijo,
ekskurziji žal kličemo: “Adijo!”
