Prvi dan po dolgem in napornem poletu se je, podobno kot vsi ostali, začel zaspano (časovna razlika je definitivno pustila posledice). Najprej sem se morala izogniti kljub svoji velikosti zelo napadalnemu psu, ki ga je imela druzina Japonke, pri kateri gostujem. Ker ima, kot mi je zaupala Lunina mama, zelo rad sadje, sem ga pomirila z nekaj koščki posušene lubenice, ki naj bi bila njegova najljubša jed. In ne, to ni šala.
Po tem, ko sem pogumno premagala prvo oviro, me je že čakala naslednja. Pes se je sicer umiril in lahko sem se odpravila v kuhinjo, kjer me je precej presenetil pogled na kuhinjsko mizo. Stolov ni bilo, miza je bila zelo nizka, skoraj že na tleh, za njo pa sem se (po zgledu Japoncev) usedla tako, da sem sedla na blazine na tleh, noge pa zvila pod mizo. Poleg tega, da je vse skupaj še veliko bolj udobno, kot se verjetno sliši, pa je miza tudi nekakšen radiator, ki ti greje noge, medtem ko uživaš čudovito japonsko hrano. Kot prvi zajtrk mi je Japonka postregla granolo, mi je pa prej prijazno ponudila tudi riž, miso-soup in ribe, kar me je ob sedmih zjutraj precej šokiralo. Sledila je pot v šolo in hkrati tudi moj prvi pogled na Tokio (no, če ne štejemo zaspanega opazovanja milijonov luči na poti z Narrita airport). Mesto me je zelo presenetilo v svoji čistoči in urejenosti, Japonci pa v svoji strogi organiziranosti in vljudnosti. V avtobus se pomikaš v ravni črti, ko pa se enkrat premikaš, nihče od Japoncev ne govori, ker naj bi bilo to zelo nevljudno. Tako sem se peljala na avtobusu polnem ljudi v čisti tišini (lahko si predstavljate podobno situacijo na ljubljanski troli). Po hitrem postanku v šoli in ponovnem snidenju z vsemi Slovenci, smo se napotili naprej, na ogled ene večjih znamenitosti Tokio – Sensoji budističnega templja v okrožju Asakusa. Zanimiva izkušnja je bila že vožnja do tja, saj smo se odpravili na povezavo, ki vodi do enega od središč Tokia. Tako smo uspeli že zelo zgodaj doživeti drugo značilnost Tokia – gnečo. Toda gneča na japonski železnici ne more biti primerljiva z nobeno, ki smo jo kadarkoli uspeli doživeti v naši ljubi domovini. V troli smo bili tako stisnjeni, da smo komaj lahko premikali roke ali normalno dihati. Vse pa je bilo poplačano, ko smo zagledali mogočni Sensoji tempelj. Ogledali smo si mnoge japonske trgovinice, kjer smo, med drugim, videli tudi precej impresivno kolekcijo japonskih palčk. Spoznali smo tudi osnovne tradicije in običaje budizma – med drugim verujejo, da jim bo dim iz gorišča pred templjem podaril modrost. Poskusila sem tudi znan “fortune telling”, kjer izžrebaš posebno številko s predalom, iz katerega vzameš list papirja, kjer piše, ali te čaka dobra, povprečna ali slaba usoda. Dobila sem slabo usodo, za to sem jo morala zavezati za posebno leseno lestev, kar naj bi mi jo pomagalo premagati. Po templju smo se odpravili na drugo stran Tokia, da bi izkusili tudi drugačno plat tega ogromnega mesta. Odpravili smo se na Harajuku, ogromno turistično in nakupovalno središče. Za nas Slovence, vajene skromnih ljubljanskih ulic, je bil pogled na oblegane ulice Tokia resnično pravi šok. Učitelji so nam dali uro prostega časa, ki so ga naše japonske gostje porabile tako, da so nam predstavile purikuro – posebno kabino za fotografiranje, ki ti, s pomočjo photoshopa “polepša obraz”, nato pa lahko slike še urediš in natisneš. Za nas je bila to novost in tudi precej nenavadna izkušnja, smo se pa vsi strinjali, da bi prav s tem lahko povzeli navade, običaje in mišljenje mladih Japoncev. Po tem smo se s taksiji peljali do slovenskega veleposlaništva, kjer nas je sprejel in pozdravil tudi slovenski veleposlanik, nato pa smo se vrnili nazaj na Harajuku, kjer smo lahko še nekaj časa uživali v čarih japonske moderne kulture. Šolski program se je s tem zaključil, zato smo se morali ločiti. Z mojo Japonko sva se odpravili v Shibuyu, najbolj oblegan del Tokia, kjer se nahaja tudi najbolj obljudeno križišče na svetu. Doživetje je bilo nepozabno, pogleda na vse bleščeče panoje in ekrane pa se bom še dolgo spominjala, tako kot iskanja znane japonske trgovine Muji (če boste kdaj na Japonskem – v Shibuyi je petnadstropna trgovina in definitivno je vredna ogleda, če ne boste do nje tavali dobri dve uri, tako kot smo mi). Prvi dan se je zaključil z odlično doma kuhano japonsko domačo večerjo, ki sem jo pojedla z družino (in celo prvič uspešno uporabila japonske palčke in poskusila tofu). Dan je bil izjemno lep, a tudi naporen, zato je bil tudi počitek težko pričakovan.
Jerneja Koren
