»Kaj pa če bi to študijsko leto začeli z gledališkim krožkom?« je z neba na naše krožnike padla ideja, ko smo na uvodnem študentskem pikniku razpravljali o načrtih za prihodnost. »Ampak res! To sploh ni slab predlog!« smo drug za drugim prikimavali. »Lahko bi zaigrali in imeli …« so ideje kar deževale.

A poplava se je hitro osušila in ostalo je samo pri besedah, dokler ni prišel februar. Nova poizpitna povodenj dramskega navdušenja je rodila krožek ŠD JFG DRAMA. Redno smo se srečevali na vajah vsak ponedeljek ob desetih zvečer. Skozi vaje smo se med seboj bolje spoznali, ugotovili, da nam komedije najbolj ležijo, in začeli raziskovati ter poglabljati svoje igralske sposobnosti. Za prvo dramsko igro smo izbrali Butalce, znano klasiko Frana Milčinskega, v priredbi Jaše Jamnika, ki smo ji dodali pridih našega študentskega življenja. Vsak igralec se je poglobil v svojo vlogo, jo študiral in naštudiral ter si jo prilagodil na svojstven način. Prve vaje smo imeli v učilnici, v našem študentskem domu, kjer smo se z improvizirano sceno iz luči, stolov in miz pripravljali na premierno predstavo.   Po prvomajskih počitnicah pa je bil čas za vaje v dvorani Matije Tomca. Takrat je igrica res zaživela. Oder, scena, luči in zvočni dodatki so poživili in nadgradili igralsko izkušnjo.

Napetost je naraščala, generalka je bila uspešna, manjkalo je samo še občinstvo.

Končno je napočil dan premiere. Reklamni plakati so bili izobešeni, programski listi natisnjeni, za zakusko je bilo poskrbljeno in najpomembnejše­ – prvič v zgodovini naših vaj je bila prisotna celotna zasedba.

Dvorana se je napolnila, luči so se ugasnile. Predstava se je začela s krikom, nadaljevala s smehom in končala z aplavzom.

Miha Jevšenak