Pradavni Perzijci so jo igrali,
štiri na tretjo potenco so polja,
vojska nebrojna skrivnosti vesolja,
med črnim in belim pripeke, zmrzali.
Malo za šalo, malo za zares: častilci boginje Caïsse so v naši knjižnici in nasploh v šoli dobrodošli. Božica, kot bi ji rekli stari Slovani, je izmišljeno božanstvo, kraljevska igra pa je v naših logih še kako dobro zapisana. V knjižnici imamo poleg prikazovalne table z magnetnimi ploščatimi figurami kar nekaj manjših in velikih garnitur, kjer se mojstrijo starejši in mlajši učenci. Pri mlajših se sicer pogosto omenja besedica »žri«, vendar se spopadajo, kakor je treba: najprej kmetje, lahke in potem težke figure. Igra se mora čim bolj razviti.
Deveto leto šolanja je odneslo nekatere izvrstne igralce, ki so se urili tudi v italijanski obrambi: Tadeja, Matevža, Janeza Geča Mravljeta in seveda Blaža, ki se v črno-belih stvareh dobro preskuša tudi v kroglovju. Člani šahovskega krožka pod vodstvom Lize in Anžeta se mojstrijo ob torkih, igra pa se tudi na mizah ob oknih v zgornjem nadstropju. Šah je res igra, ki mojstri duha in telo, v bližnjem Tacnu pa bi se lahko preskusili tudi v igri, ki ji domačini v šali rekajo »šah na divjih vodah«, vendar pa za to inačico potrebuješ čelado 
Knjižničar Miha iz barjanske ruske rodbine je zadovoljen, če se učenci preskušajo na 64 poljih, saj se tudi sam doma rad pomeri predvsem z najmlajšim Janezom.
In ne pozabimo na zelo pomembno krilatico: »Kaj je cilj šahovske igre?« »Matirati nasprotnikovega kralja.«
