S testi in ocenjevanjem lahko učitelj spodbuja k učenju ali pa to željo popolnoma ubije. V nadaljevanju je nekaj poudarkov s seminarja Ocenjevanje za 21. stoletje.
Preden lahko začnemo razmišljati o ocenjevanju, moramo ugotoviti, kakšna je stopnja znanja, na kateri je trenutno dijak. Obstaja veliko vrst ocenjevanja: diagnostično, formativno spremljanje, test dosežkov, sumativno ocenjevanje, samoocenjevanje itd.
Formativno spremljanje je zelo priporočljivo, ker pozitivno vpliva na nadaljnje učenje. Če v metafori povzamemo razliko med sumativnim in formativnim spremljanjem, lahko formativno ocenjevanje primerjamo s tem, da se gledamo v ogledalu in se ob tem izboljšujemo, spreminjamo, sumativno ocenjevanje pa je, kot da bi se fotografirali – fotografije se ne da spreminjati, je le posnetek trenutnega stanja.
Na seminarju je bilo veliko govora o slabih oz. neveljavnih (sumativnih) testih. Dejavniki, ki vplivajo na kvaliteto testa:
Testi so dveh vrst: manj pomembni (low-stake exams) in zelo pomembni (high-stake exams) in jih je treba tako tudi obravnavati.
Pri poučevanju moramo učence premikati iz cone udobja v cono razvoja. NIKOLI pa ne smemo tega početi pri testiranju. Testiramo le v coni udobja.
Pomemben dejavnik, ki lahko onemogoči učenje in oteži testne situacije, je stres. Svoje učence lahko pripravljamo na uspeh ali pa na poraz (setting up students for success (telling them it’s easy, they can do it) or for failure (telling them it’s so hard, they will probably fail).
Pomembno je, da kljub nuji ocenjevanja učitelj ne pozabi, da ne uči za test, ampak zaradi znanja.
Eva Pišljar Suhadolc, profesorica angleščine na Škofijski klasični gimnaziji
